parallax background

Buon anno scolastico | Srečno šolsko leto


Buon anno scolastico


Si partecipa alla vita perché la si riceve in dono. Si va a scuola dapprima perché un obbligo, ma poi, come per la vita, vi si intuisce un senso, un valore, una intrinseca necessità di parteciparvi attivamente, di non sprecare le occasioni.
Partecipare vuol dire che entro in spazi, in tempi e soprattutto in relazioni. Con persone, con pensieri e saperi che ci precorrono, con metodi di studio che ci cambiano.
Partecipare vuol dire non essere soli. Riconoscere che siamo in debito con chi ci ha preceduto e che ha lasciato un sapere da apprendere e di cui avvantaggiarsi. Con l’impegno a non ripeterne gli errori. Partecipare vuol dire mettersi nel flusso delle generazioni e dunque della storia: non solo la gratitudine per quello che abbiamo ricevuto da chi ha cercato, pensato e sperimentato nel passato ma anche con il desiderio di contribuire ad un bene che ci supera e che vogliamo lasciare a chi verrà dopo di noi.
Tutti proveniamo da una famiglia in cui abbiamo fatto i primi passi e abbiamo appreso le prime mosse (o regole) per partecipare con altri nel nostro crescere e apprendere.
Ma la scuola è un’istituzione sociale in cui ci si inserisce con altri, sia coetanei che adulti, dove la partecipazione assume altre modalità, dove si imparano altre prassi e regole con cui misurarsi. La partecipazione si amplia, le relazioni si moltiplicano, le aspettative – proprie e altrui – si confrontano e fanno percepire un’esigenza di giustizia, di un bene che va protetto e tutelato anche se siamo (e abbiamo idee) così differenti gli uni dagli altri. Non può essere il conflitto violento, non può essere la guerra a dirimere le differenze. Siamo in ricerca di una umanità migliore!
Regolamenti e statuti, registri e voti, programmi e competenze, note disciplinari e diplomi, interrogazioni ed esami… tutto ha senso se ci si connette con oggettive esigenze di giustizia, di un bene che va ricercato e per il quale impegnarsi. Ma quale è il bene che ci fa entrare nella scuola, che ha fatto inventare la scuola?
Talvolta la ricerca di questo bene e di questa giustizia resta sullo sfondo e ci perdiamo in nozioni o formule, procedimenti e regole che non entusiasmano nessuno e di cui si soffre senza che ci si aiuti a comprenderne il senso.
Auguro a tutti invece un anno in cui da protagonisti si partecipa: e non solo per un buon andamento delle lezioni, per un proficuo apprendimento dei programmi… ma per la crescita di una comunità vera, fatta di persone che imparano a stimarsi e a dare il proprio apporto. La scuola sia per tutti il tempo della maturazione nella propria umanità: sapendo che essa fornisce occasioni ma che poi ciascuno deve attivarsi personalmente. C’è tutto un mondo di sofferenza che aspetta, che spera il nostro positivo apporto.
Io in questo reciproco prendersi cura gli uni degli altri, nella propria singolare umanità, ci leggo una misteriosa presenza di Dio che passa anche nella docilità di ciascuno alle esigenze di Bene e di Giustizia che sempre stanno oltre le nostre importanti ma precarie realizzazioni. Vale la pena non sciupare il tempo della scuola, che è sempre tempo di scoperte e di meraviglia. Ci sono conoscenze (tecniche e scientifiche) che sono accresciute enormemente e di cui ci avvantaggiamo tutti. Ma ci sono valori che ogni generazione, che ogni persona deve ri-conquistare daccapo. Anche per questo la scuola è preziosa.
Buon anno scolastico a tutti.

+ Enrico Trevisi
Vescovo di Trieste


Srečno šolsko leto!


Življenje živimo, ker ga prejmemo v dar. Sprva hodimo v šolo, ker je obvezna. Kasneje pa, tako kot za življenje, tudi za šolo zaslutimo, da ima neki smisel, neko vrednost. Začutimo notranjo potrebo, da pri tem aktivno sodelujemo, da ne zapravimo priložnosti.
Sodelovati pomeni vstopiti v prostor, v čas in predvsem v odnose z ljudmi, z mislimi in znanji, ki so pred nami, z učnimi metodami, ki nas preoblikujejo.
Sodelovati pomeni, da nismo sami, pomeni, da priznamo, da smo dolžniki tistih, ki so bili pred nami. Ti so nam zapustili znanje, ki ga lahko naredimo za svojega in s katerim se lahko okoristimo, seveda z obvezo, da ne bomo ponavljali njihovih napak. Sodelovati pomeni, da se vključimo v tok generacij, to se pravi v tok zgodovine. To pomeni, da smo hvaležni za to, kar smo prejeli od tistih, ki so raziskovali, mislili in eksperimentirali v preteklosti, da si pa obenem želimo prispevati k dobremu, ki nas presega in ki ga želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami.
Vsi izhajamo iz določene družine, kjer smo shodili in se naučili prvih pravil socializacije, skupne rasti in učenja.
Toda šola je družbena ustanova, v katero stopamo skupaj z drugimi, tako s sovrstniki kot z odraslimi. Tu ima sodelovanje drugačne značilnosti, tu se učimo drugih praks in pravil, s katerimi se spoprijemamo. Sodelovanje se širi, odnosi se množijo, naša pričakovanja in pričakovanja drugih se med seboj primerjajo in nam dajejo zaznati potrebo po pravici, po dobrem, kar je vredno, da varujemo in ščitimo, pa četudi smo si med sabo različni in smo različnih prepričanj. Razlik ne more zgladiti nasilen konflikt, ne more zgladiti vojna. Smo na poti iskanja boljšega človeštva.
Pravilniki in statuti, registri in ocene, programi in kompetence, spraševanja in izpiti imajo smisel, če jih povežemo z objektivno potrebo po pravici, po dobrem, ki ga je vredno iskati in za katerega se je vredno truditi. Toda kaj je tisto dobro, zaradi katerega vstopamo v šolo, zaradi katerega je šola sploh nastala?
Včasih ostane iskanje tega dobrega in te pravice v ozadju in se izgubimo v kopičenju pojmov in formul, v postopkih in pravilih, ki ne navdušujejo nikogar, ampak povzročajo le nelagodje, pa tudi njihovega smisla ne razumemo.
Namesto tega vsem želim, da bi v tem letu sodelovali kot protagonisti: in to ne le za to, da bi pouk potekal nemoteno, da bi se s pridom učili, kar predpisujejo programi ... temveč zato, da bi pripomogli k rasti prave skupnosti, sestavljene iz ljudi, ki se naučijo spoštovati drug drugega in skupnosti prispevajo svoj delež.
Šola naj bo čas, ko vsakdo dozori v svoji človeškosti: zavedajmo se, da ponuja priložnosti, vendar mora biti nato vsakdo v njej osebno dejaven. V svetu je mnogo trpljenja, ki hrepeni po našem pozitivnem doprinosu.
V tej vzajemni skrbi drug za drugega, v lastni edinstveni človeškosti, razumem skrivnostno navzočnost Boga, ki je prisotna tudi skozi poslušnost vsakega posameznika do zahtev Dobrega in Pravičnosti. Te so vedno onstran naših pomembnih, a vendarle negotovih predstav. Vredno je, da časa šolanja, ki je vedno čas odkrivanja in čudenja, ne zapravljamo. Znanje (tehnično in znanstveno) se močno širi in od njega imamo vsi korist. Obstajajo pa tudi vrednote, ki se jih mora vsaka generacija, vsak človek naučiti znova. Tudi zato je šola dragocena.
Srečno šolsko leto vsem!

+ Enrico Trevisi
Tržaški škof