Z Vstalim Kristusom iz teme v svetlobo
Giampaolo Crepaldi
Nadškof-Tržaški škof
POSTNO SPOROČILO 2022
Z Vstalim Kristusom iz teme v svetlobo
Predragi duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice, laični verniki tržaške Cerkve: “Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.” (1Kor 1,3)” .
V postnem času solze pokore
1. Sv. Leon Veliki je napisal: “V vsakem času je dobro živeti modro in pobožno in usmerjati svojo voljo in svoja dejanja v to, kar vemo, da ugaja Božji previdnosti. Sedaj pa, ko se bliža velikonočni čas, ki ga je proslavila skrivnost našega odrešenja, moramo bolj prizadevno očistiti svoja srca in se z večjim zanosom predajati vrlinam.” V tej zdravi perspektivi očiščevanja in predanosti nam Cerkev ponuja postni čas, da bi naše spreobrnjenje bilo globlje in ne bi nič neurejenega in grešnega prebivalo v našem srcu. Na tak način bi lahko Veliko noč proslavili “ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice.” (1Kor 5,8). Cerkev nam priporoča, da se v teh štiridesetih dneh še zlasti posvetimo postu, molitvi in dobrodelnosti, kar nas vodi k resničnostim, ki ne izginejo. S tem v zvezi je papež Frančišek dejal: “Molitev nas na novo povezuje z Bogom; dobrodelnost z bližnjim; post s samim seboj. Bog, bratje, moje življenje: to so resničnosti, ki ne izginejo, resničnosti, v katere je treba vlagati. Postni čas nas vabi, naj se oziramo navzgor z molitvijo, ki nas osvobaja od ploščatega, plitvega življenja, v katerem si jemljemo čas za svoj jaz, vendar pozabljamo na Boga. Vabi nas, naj se oziramo k bližnjemu s svojo dobrodelnostjo, ki nas osvobaja od samovšečnosti ob nečem, kar imamo, od miselnosti, da gre vse dobro, če gre menidobro. Končno nas postni čas vabi, naj pogledamo vase, s postom, ki nas osvobaja od navezanosti na stvari in od posvetnosti, ki omrtviči srce. Molitev, dobrodelnost, post: to so tri investicije v trajen zaklad.”
2. “Poznamo vodo in solze: krstno vodo in solze pokore.” S temi besedami je sv. Ambrož vabil k “zmagoslavnemu spopadu v bitki proti hudemu duhu z orožjem pokore”, tako beremo v papeževem govoru na pepelnično sredo. V tem orožju moramo resno upoštevati zakrament sprave. S tem v zvezi vam svetujem, da začnete postni čas z dobro spovedjo, se k spovedi vrnete za potrditev na polovici postnega časa in se zopet spovedate ob koncu tega obdobja, tik pred Veliko nočjo. Svetujem vam tudi, da se udeležujete spokornih obredov, ki jih običajno priredijo po naših župnijah. To so zelo koristna molitvena srečanja z namenom, da bi slišali Božjo besedo, vabijo nas, naj prenovimo svoje življenje in nam oznanjajo osvoboditev od greha preko Kristusove smrti in vstajenja. Poleg tega paje treba izvajati krepost pokore z vztrajno zvestobo do dolžnosti svojega položaja, s sprejemanjem težav, ki izhajajo iz našega dela, s potrpežljivim prenašanjem življenjskih preizkušenj in negotovosti, ki življenje prežemajo. Kako živeti čas pokore? Papež Frančišek odgovarja: “Postni čas ni čas žalosti! Bodimo na to pazljivi. To je čas pokore, ni pa čas žalovanja. To je radostno in resno prizadevanje, da bi se znebili svoje sebičnosti, starega človeka v sebi in se prenovili po milosti našega krsta.”
3. Za to svoje postno sporočilo sem izbral naslednjo temo: Z Vstalim Kristusom iz teme v svetlobo. To je tema, ki prikliče dinamičnost prehoda od manj k več, prikliče neko značilno velikonočno dinamičnost trenutka, ko se je v vstalem Kristusu uresničil prav prehod iz smrti v življenje. Ta dinamičnost se dotakne najintimnejših strun našega obstoja, naših srčnih želja, naših najvišjih in najbolj pristnih pričakovanj, ker neprenehoma iščemo način, kako bi zapustili negostoljubno deželo teme, da bi dosegli cvetočo deželo svetlobe. Kako pomanjkljiva je ta dežela, smo občutili med mračnim dogajanjem v pandemiji COVID-19 – dogajanjem, ki je bilo hkrati boleče in mučno – kar je sprevrglo normalen in urejen razvoj našega življenja in naše družbe. To pomanjkljivost občutimo tudi sedaj, ko se je pandemični drami pridružila drama vojne v Ukrajini v osrčju Evrope, ki nosi s seboj mračni tovor smrti in bolečine. Tovor, kakršnega smo mi tu, v Trstu, izkusili v t.i. “kratkem stoletju” z uničujočimi posledicami dveh svetovnih vojn. Zdi se nam, kakor da bi se vse pogrezalo v temo zla, kakor če bi človeštvo oslepila očarljivost sprevrženosti, ki ga vleče v podzemlje greha. Potem ko smo padli v brezizhodni vrtinec, prosimo, naj nam bo dana luč ob kopici silovitih vprašanj: Kje naj jo iščemo? Kdo nas lahko razsvetli? Kako naj to luč dosežemo? To moje sporočilo poskuša predvsem s pomočjo, ki izhaja iz Svetega pisma, ponuditi nekaj spodbud za meditacijo, da bi izoblikovali odgovore na ta vprašanja. Kristjani poznamo velikonočno dinamičnost, ki sem jo omenil zaradi neizmernega daru vere, zaradi česar smo gotovi, da bo temi sledila svetloba, da bo noč nadomestil dan in končno, da bo življenje premagalo smrt. To je gotovost, ki nam jo daje apostol Pavel, ko nas vabi, naj pogledamo na obzorje, kjer bleščeče rezilo zore seka temo: “Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte.” (Ef 5, 8-11).
Svetloba, stvarstvo, poklicanost, obličja
4. Prvo tematsko iztočnico, ki vam jo ponujam, sem našel na začetnih straneh Svetega pisma, pravzaprav v 1. Mojzesovi knjigi, ki govori o stvarjenju sveta (prim. 1 Mz 1, 1-27). Gre za pripoved, ki nam preko sklicevanja na svetlobo ponuja edinstveno sliko, da bi dali popoln smisel svojemu življenju, svetu, v katerega smo vpeti, in zgodovini. Cerkev nam daje slišati to zgodbo na začetku besedne liturgije na velikonočno vigilijo. V njej sta izpostavljeni dve, še posebej pomembni zadevi. Najprej to, da šest dni, ki jih je Bog izkoristil za stvarjenje sveta, teži v celoti proti sedmemu dnevu, dela prostem dnevu, katerega morajo ustvarjena bitja posvečati Bogu in sama sebi. Stvarjenje je torej v celoti usmerjeno v občestvo Boga in ustvarjenega bitja in obstaja zaradi tega, da bi bilo prostor za srečanje v ljubezni. Poleg tega pa se prvi stavek zgodbe o stvarjenju glasi takole: Bog je rekel: “Bodi svetloba!” (1 Mz 1,3). Zgodba se začenja prav s stvarjenjem svetlobe. Sonce in luna sta ustvarjena kasneje, v četrtem dnevu in sta poimenovana vir svetlobe. Na ta način ostaneta brez sleherne božje značilnosti, kakršne so jim pripisovala velika verstva. Nista bogova, pač pa svetlobni telesi, ki ju je ustvaril edini Bog. Pred njimi pa je svetloba, preko katere Božja slava odseva v stvarstvu in v ustvarjenih bitjih. Kaj nas uči ta zgodba? Uči nas, da svetloba omogoča življenje, srečanje, komunikacijo in občestvo. Ona omogoča spoznavanje, dostop do resničnosti in resnice. S tem, da omogoča spoznanje, omogoča svobodo in napredek. Častni papež Benedikt XVI. je napisal: “Luč je zato tudi izraz dobrega, ki je svetlost in ustvarja svetlost. Dejstvo, da je Bog ustvaril svetlobo, pomeni, da je Bog ustvaril svet kot prostor za spoznavanje in za resnico, prostor za srečanje in svobodo, prostor za dobro in ljubezen. Prvina sveta je dobro, bitje samo po sebi je dobro. Zlo pa ne izhaja iz bitja, ki ga je ustvaril Bog, pač pa obstaja zaradi zanikanja.”
5. Ponujam vam še drugo tematsko iztočnico, prav tako iz Svetega pisma, odlomek, ki govori, da Božja svetloba navdihuje poklicanost. Kdor dopusti, da ga Božja svetloba preplavi, je poklican, da postane njen odsev z radodarno obvezo za vse življenje. Sveto pismo govori o Bogu: “Njegov sijaj je kakor svetloba, iz njegove roke izhajajo bliski strele, tam je skrivališče njegove moči.” (Hab 3,4). Prav tisto pobliskavanje strele je vzbudilo poklicanost Abrahama, Mojzesa in prerokov … Pri tem pa bi rad pritegnil vašo pozornost na poklicanost Jahvejevega trpečega služabnika, saj nam to pomaga razumeti, da sta tudi trpljenje in bolečina lahko čudoviti priložnosti za svetlobo in milost. Kako je to mogoče? Vzemimo torej v roke štiri pesmi, ki se nahajajo v Izaijevi knjigi (prim. Iz 42,1-4; 49,1-6; 50,4-11; 52,13-53,12) in opisujejo eksistencialno in duhovno priliko poklicanosti služabnika. V prvi pesmi je predstavljen trenutek, ko ga je Bog poklical in izbral (prim. Iz 42,1-4); v drugi pesmi je opisano njegovo vesoljno poslanstvo (prim. Iz 49,1-6); v tretji presojanje in preizkušnjo ljudi, pred katerimi mora izpričati svojo zvestobo Bogu (prim. Iz 50,4-11); v četrti pesmi je začrtan izid njegovega poslanstva, ki je v popolnem darovanju življenja kot odrešitve za njegovo ljudstvo (prim. Iz 52,13-53,12). Vse se zaključi s to vrstico: “Po muki svoje duše bo videl luč in se nasitil z njenim spoznanjem: moj pravični služabnik bo opravičil številne, njihove krivde bo naložil nase.” (Iz 53,11). V celotni zgodbi je simbolika svetlobe združena s trpečim življenjem služabnika, z življenjem, ki se je uresničilo prav preko trpljenja in je bogato z dobrim in odrešenjem, ker uresničuje Božji načrt.
6. Tretja tematska iztočnica, ki vam jo predlagam, izhaja iz tistih odlomkov Svetega pisma, v katerih je pripoved o tem, kako Božja svetloba razsvetljuje in stori, da se obličja srečujejo. Ob številnih provokacijah, ki v našem družbeno – kulturnem okolju vplivajo na človeško razumevanje, vsebujejo ti odlomki iz Stare zaveze o obličjih prepričljivo aktualen nauk. Svetloba označuje človekovo naravno (prim. Ps 38,11; 56,14) in duhovno življenje (prim. Ps 37,6; 97,11; 112,4): “Zakaj v tebi je izvir življenja, ob tvoji luči vidimo luč.” (Ps 36, 10). To je dar, ki pomeni možnost, da vsak človek odseva Božjo svetlobo in v njej uživa. V tem je nedotakljivo dostojanstvo vsakega človeka. Vse to sporoča vrsta obličja. Čeprav Bog ni človek (prim. 4 Mz 23,19) in si nobeno bitje ne more predstavljati njegove slave (prim. Iz 40,18; 46,5), v svoji volji, da bi sporočal samega sebe, izraža svoje obličje, ki je včasih dobrotljivo (prim. Ps 4,7; 80,4.8.20) včasih jezno (prim. Iz 54,8; Ps 30,8; 104,29). Obraz je zrcalo srca, zaradi tega luč Božjega obličja izraža vso njegovo ljubezen in njegovo milost. V tem smislu želja po Božjem obličju razodeva tudi stalno napetost, ki naseljuje človeško srce: “Tebi pravi moje srce: »Iščite moje obličje!« Tvoje obličje, Gospod, iščem. Ne skrivaj svojega obličja pred mano! Ne zavračaj v jezi svojega služabnika! Moja pomoč si postal, ne zavrzi in ne zapusti me, Bog moje rešitve.“ (Ps 27,8-9).
Kristus, luč sveta
7. Četrta tematska iztočnica, ki vam jo predlagam, se nanaša na Jezusa, ki izjavlja o sebi: “Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.” (Jan 8,12). S to vrstico smo dospeli v srčiko naše meditacije o luči, ker se nam razodeva, da je luč sam Jezus in če želimo stopiti iz teme, nimamo druge poti, kot da se srečamo z njim in mu sledimo, da bi stopili v ljubezensko razmerje z njegovo skrivnostjo luči in življenja. To občudovanja vredno duhovno perspektivo poudarja evangelist Janez, ki ga lahko imenujemo evangelist luči. V uvodnem delu svojega evangelija označuje utelešenje Sina in njegov prihod na svet kot dar življenja in luči, ki sveti v temi (prim. Jan 1,4-5). Kombinacija svetlobe in življenja se znova pojavi tudi v Jezusovem govoru nejevernim Judom: “Jaz sem prišel kot luč na svet, da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi.”(Jan 12,46). In še: “Jezus jim je rekel: »Le še malo časa je luč med vami. Hodíte, dokler imate luč, da vas ne zajame tema. Kdor hodi v temi, ne ve, kam gre. Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči.” (Jan 12,35-36). Dialog med Jezusom in Nikodemom je poln duhovnih predlogov: “Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.” (Jan 3,19-21).
8. Peta ponujena tematska iztočnica se nanaša na temo in na mučne noči, s katerimi se je moral soočiti in v njih trpeti Jezus – kot Jahvejev trpeči služabnik – da bi zagotovil luč. Od začetka do konca svojega obstoja na zemlji je Jezus vstopal v temo noči. Še zlasti pred njegovim javnim življenjem so to bile preizkušnje v puščavi, štirideset dni in štirideset noči (prim. Mt 4,2), ki so bile v samoti noči zaznamovane z nenehno molitvijo k Očetu: za oznanjanje ljudem (prim. Mk 1,35-39; Lk21,37), za svoje učence (prim. Lk 6,12; Mt 14-23; Mk 3,13-19), v tesnobni noči v Getsemaniju (prim. Mt 26,36-44), na križu, za njegove rablje (prim. Lk 23,34), vse do konca, ko se je po vsej deželi stemnilo (prim. Mt 27,39-50) in se je v temi vesolja krik smrti dvignil v nebesa (prim. Lk 23,46), dokler ni bil Sin izročen v roke Očetu. Za tem njegova smrt in pokop. Vendar “ob svitu prvega dne v tednu” (Mt 28,1) je izpolnjena zmaga svetlobe nad temo, zmaga življenja nad smrtjo: to je Vstalega Gospoda Velika noč. Z njegovim vstajenjem se temna noč spremeni v svetel in plodovit dan (prim. Jan 21,3-14), grob ostaja za vedno prazen, stražarji so omamljeni, presenečeni učenci z njim delijo kruh in radost (prim. Lk 24,13-35). Vstali Jezus razodeva človeštvu Boga, “edinega, ki ima nesmrtnost in biva v nedostopni luči” (1Tim 6,16). Krona vsega je izjemno pričevanje evangelista Janeza v prvem pismu: “To pa je oznanilo, ki smo ga slišali od njega in vam ga oznanjamo: Bog je luč in v njem ni nobene teme. Če rečemo, da smo v občestvu z njim, pa kljub temu hodimo v temi, lažemo in ne ravnamo v skladu z resnico. Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj v občestvu in kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha.” (1Jan 1,5-7).
Kristjani, otroci luči
9. Moja šesta ponujena tematska iztočnica se nanaša na nas kristjane, ki smo poklicani, da smo v svetlobi Vstalega Kristusa otroci luči. Luč Vstalega izziva naš obstoj in našo vest: to je nujen poziv, naj bomo pripravljeni na izbiro med lučjo in temo. Luč označuje Božje kraljestvo, ki se je razodelo in izpolnilo v Kristusu kot kraljestvo pravičnosti in dobrega, tema pa predstavlja zlo in hudobijo, ki izhajata iz satanove moči (prim. 2Kor 11,16). O tem je apostol Pavel zelo jasen: “Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepoštenost? Kakšno občestvo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Beliárjem? Kaj imata skupnega verujoči in neverujoči? V čem se Božje svetišče strinja z maliki?” (2Kor 6,14-15). Sveti Pavel nas kristjane postavlja pred jasne izbire: pravičnost/nepoštenost, luč/tema, Kristus/Beliár, verujoč/neverujoč, Bog/maliki in nam pokaže, katera istovetnost naj označuje našo vlogo kristjana kot otroka luči. Sam Jezus nas imenuje otroci luči (prim. Lk 16,8), ker se razlikujemo od otrok teme in njihove zvitosti zaradi naše zvestobe. Končno prav sveti Pavel čudovito izraža pogoje Očetovega načrta za nas kristjane, opredeljene kot svetnike luči: “… radostno se zahvaljujte Očetu, ki vas je usposobil za sodelovanje svetih v luči. On nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina, v katerem imamo odrešenje, odpuščanje grehov … (Kol 1,12-14).
10. Moja zadnja ponujena iztočnica se nanaša na model življenja, kateremu naj sledimo kristjani kot otroci luči. Tudi tokrat se zaupajmo svetemu Pavlu, ki v Pismu Efežanom piše: “Nekoč ste bili namreč tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici. Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme, marveč jih obsojajte. Kar namreč oni počenjajo na skrivaj, je že omenjati sramotno. Vse, kar je obsodbe vredno, se razodeva po luči. Kajti vse, kar se razodeva, je luč. Zato je rečeno: »Prebúdi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus.” (Ef 5,8-14). Poleg tega pa lahko gre razločevanje med otroci luči in otroci teme samo skozi merilo dobrodelnosti do naših bratov: “Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostaja v luči in v njem ni pohujšanja. Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema zaslepila oči. (1Jan 2,9-11). Povrhu tega smo kot kristjani, ko smo postali učenci Vstalega, ki odsevamo božansko luč, katere skrbniki smo, poklicani živeti isto Kristusovo poslanstvo kot “luč sveta” (prim. Mt 5,14). Ne pozabimo tudi, da je zadnji izid krščanske poklicanosti zaznamovan s krepostjo upanja in se bo izpolnil v sijaju kraljestva pravičnih (prim. Mt 13,43), v nebeškem Jeruzalemu, ki ga razsvetljuje Božje veličastvo (prim. Raz 21,23). Tam bomo gledali Božje obličje, popolnoma osvetljeno od njegove večne svetlobe, kot prerokuje Razodetje: “Gledali bodo njegovo obličje in njegovo ime bo na njihovih čelih. Noči ne bo več in ne bodo potrebovali ne luči svetilke ne sončne luči, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na veke vekov.” (Raz 22,4-5).
Zaključek
11. Od rojstva dalje je vsakdo izmed nas poklican, ko pride v svetlobo sveta, da nosi s seboj kot prtljago načrt, ki ga je treba izvesti; v času svojega obstoja smo poklicani k razločevanju, ki dobi konkretno obliko v gledanju svetlobe in z namenom živeti v svetlobi. Res je, da se moramo spopadati tudi s temo. V svoji sposobnosti videti in raziskati oprijemljive in materialne reči, pogosto nismo sposobni videti, kam gre svet in od kod prihaja. Kam gre naše življenje. Kaj je dobro in kaj zlo. Mrk o Bogu in mrk o vrednotah sta resnična grožnja našemu obstoju in svetu na splošno. Če Bog in vrednote, razlika med dobrim in zlom ostajajo v temi, potem so vsa druga razsvetljenja, ki nam dajejo tako neverjetno moč, v nevarnosti, da se spremenijo v grožnje, ki pretijo nam in svetu. Toda v Vstalem Kristusu je življenje močnejše od smrti, dobro je močnejše od zla, ljubezen je močnejša od sovraštva, resnica je močnejša od laži, svetloba je močnejša od teme. Tema preteklih dni se razblini v trenutku, ko Jezus vstane iz groba in sam postane čista Božja luč. Vse nas pritegne k sebi v novo življenje Vstalega in premaga vse oblike teme. On je nov Božji dan, kar velja za vse nas. V tem postnem času dovolimo, da nas razsvetli skrivnost umrlega in vstalega Kristusa, da bomo postali luč, sol in življenje sveta. Človeštvo se mora s Kristusom srečati, ga sprejeti in mu slediti, če želi priti iz teme sebičnosti, konfliktov in sovraštva in dovoliti, da ga razsvetli luč vere, upanja in ljubezni. Molimo k Gospodu, naj nam podari svojo luč in ga prosimo, naj nas napravi za nosilce njegove luči, da bo sijaj Kristusovega obličja stopil v svet (prim. Lumen Gentium, 1): “Gospod, Ti si moja luč: brez tebe hodim v temi, brez tebe ne morem storiti koraka, brez tebe ne vem, kod hodim, sem kakor slepec, ki vodi slepca. Če mi boš odprl oči, o Gospod, bom videl tvojo luč, moje noge bodo hodile po poti življenja. Gospod, če me boš razsvetlil, bom tudi jaz lahko razsvetljeval. Ti nas delaš za luč sveta.” (Molitev, kard. Carlo Maria Martini). Pobožno molimo tudi k Mariji Devici, Materi Luči; v tem postnem času molimo k njej z rožnim vencem, še zlasti se posvečajmo skrivnostim luči. Sveti Janez Pavel II, je napisal, da “pri prehodu od Jezusovega otroštva in življenja v Nazaretu v javno nastopanje, nas razmišljanje popelje do tistih skrivnosti, ki jih lahko s posebnim nazivom imenujemo skrivnosti luči. Dejansko je celotna Jezusova skrivnost luč. On je luč sveta.” (Jan 8,12).
Trst, 2. marca 2022, na pepelnično sredo
Prevod: Jelka Daneu Cvelbar
