ADVENTNA POSLANICA

Predragi duhovniki, diakoni, redovniki in redovnice in laični verniki tržaške Cerkve: “milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.” (1Kor 1,3).

1.        S prvo adventno nedeljo se začenja novo bogoslužno leto, v katerem se spominjamo življenja, smrti in vstajenja Gospoda Jezusa, to je svete skrivnosti našega odrešenja. Ne spominjamo se le preteklih dogodkov, na srečo – predvsem v obhajanju evharistije –, smo sposobni ceniti tisto skrivnost odrešenja, ki jo tako potrebujemo za to, da na tem svetu živimo dalje, ne da bi se izgubili, ker so naši koraki usmerjeni v večno Božje življenje. Bogoslužno leto je torej kot šola, ki nas vzgaja živeti preteklost, sedanjost in prihodnost: se pravi tri bistvene razsežnosti našega obstoja. Pravzaprav je to leto spomin na to, kar je Gospod Jezus naredil za naše odrešenje; je srečanje z njegovo Osebo, ki je med nami navzoča s svojo Besedo in po zakramentih; je pričakovanjenjegovega prihoda ob koncu našega življenja in zgodovine. Spomin, srečanje, pričakovanje so tudi duhovne kategorije, ki nam jih Cerkev predlaga v štirih adventnih tednih priprave na Božič. To so duhovne kategorije, ki nam omogočajo živeti čas življenja na nov in osvobajajoč način, ker ga živimo z Jezusom: On nas namreč v času odrešuje, ker je Tisti, ki je bil, ki je in ki pride, je isti včeraj, danes in na veke. (Raz 1,4; Heb 13,8).

2.        Advent je torej dobra priložnost za resno razmišljanje o tem, kako uporabljamo čas našega življenja. Potopljeni v ohramljajoče nihilistično vzdušje tvegamo, da življenje posvetimo praznemu in izčrpavajočemu brezciljnemu tavanju. Dobro se je torej ustaviti in si zapomniti zdravi opomin Gospoda Jezusa: Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame nenadoma (Lk 21,34). Prav to je nevarnost, kateri se moramo izogniti in se pojavi, kadar se zavemo, da smo prišli do točke, ko ne moremo zadovoljiti svojih najbolj pristnih želja; da omejujemo svoja pričakovanja samo na sedanji trenutek; da se prepuščamo tisti moreči žalosti srca, kakršna pripada tistim, ki v življenju in od življenja ne pričakujejo več ničesar. Takrat postane naše srce težko, trudno in žalostno, čeprav skuša napolniti praznino z razsipnostjo, opijanjanjem in mukami življenja. Ko se zavemo, da smo prišli do te točke, je zelo nevarno nadaljevati po isti poti; splača se smer zamenjati in ponuditi svojemu srcu novo možnost življenja, upanja in odrešenja. Zato je sporočilo, ki vam ga ponujam za adventni čas pod naslovom – … dal vam bom novo srce …, koristen pripomoček za tako usmeritev.

3.        Nam vsem je skupno posredovati srcu izkušnje, ki izhajajo iz veselja ali žalosti, iz bolečine, iz muk ali iz sreče, iz darovanja, iz ljubezni ali iz izdajstva in sebičnosti …, tako da lahko trdimo, da se vse, kar človeškega doživljamo, odzove v našem srcu. Lahko srce opišemo kot prostor, kamor je poklicano naše bitje, to se pravi naš najintimnejši del, v katerem se rojevajo naše najpomembnejše in najbolj pomenljive odločitve in v katerem hranimo svoje odločilne življenjske izkušnje. Poleg tega pa, ko se odpremo srečanju z drugim, lahko rečemo, da drugega zares poznamo, ko spoznamo njegovo srce. S perspektive, ki srce obravnava kot notranjost nas samih in drugih, lahko govorimo tudi o srcu stvari, o srcu sveta …: to so izrazi, s katerimi želimo poudariti globino stvarnosti, ki jo upoštevamo, z intenzivnim in bogatim pomenom, ki bi ga drugače težko izrazili.

4.        Tudi za Sveto pismo je srce vir vsega, za kar smo se odločili, da bomo ali da bomo storili. Zveč kot 870 eksplicitnimi navedki je Sveto pismo pravi neizčrpen in razsvetljujoč rudnik dragocenih naukov o srcu. V tej svoji Poslanici jih bom navedel le nekaj, v upanju, da bodo dragoceni in vabljiva pokušnja, ki bo znala nagovoriti k iskanju drugih navedkov. Značilen podatek iz svetopisemskih besedil je: človeško srce je v svojem bistvu povezava z Bogom. Iz človekovega srca izvira iskanje Boga: Tebi pravi moje srce: “Iščite moje obličje!” Tvoje obličje, Gospod, iščem. (Ps 27,8); izvira pa tudi poslušanje Božje besede in vabilo k spreobrnenju: Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu (5Mz 6,6); pretrgajte svoja srca, ne svojih oblačil. Vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu … (Jl 2,13); razvijata se poslušnost veri in zvestoba ljubezni: Če… boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo in tako smo deležni pravičnosti … (Rim 10,9-10). Sklicevanje na Boga ponuja tudi merilo za merjenje dobrote ali hudobije srca: Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet (Mk 7,21-22). Z odločilno pomočjo Svetega pisma lahko sedaj le še stopimo na to potovanje okoli srca, ki nam bo omogočilo razumeti nekaj smiselnega o našem obstoju, našem osebnem ali družbenem življenju in predvsem o našem duhovnem življenju, ki nas tu nagovarja na poseben način.

Od kamnitega do novega srca

5.        Slavni Shema Israel, Poslušaj Izrael iz Pete Mojzesove knjige (Devteronomija) je temeljno besedilo za razumevanje svetopisemske simbolike srca. Zaznamovano je z močno potrebo po polnosti in celovitosti: Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za čelni nakit med očmi! Napiši jih na hišne podboje in na mestna vrata (5Mz 6,4-9). V tem čudovitem besedilu, kljub temu, da se zavedamo, kako človeško krhki in šibki smo pred grehom, je zapoved ljubiti Boga in mu služiti prodorna in jasna: z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo (prim. 5 Mz 6,5; 10,12; 11,13; 13,3; 30,6 itd.). Bog ni zadovoljen s kakršno koli ljubeznijo. Želi biti ljubljen s pravo, popolno in zvesto ljubeznijo, z vsem našim srcem. Boga resnično ljubimo, če ljubezen gori v naših srcih: Hodil bom v popolnosti svojega srca … Izprijeno srce se mora umakniti od mene, slabega nočem poznati … tisti, ki je visokih oči in pohlepnega srca, njega ne morem prenašati … (Ps 101,2.4.5). Ljubezen, ki nas sili, da se soočimo z resnico o sebi, z resnico o našem vedenju do Boga, ki se imenuje preiskovalec uma in srca (prim. Ps 7,10).

6.        Vprašajmo se: ali ima Bog srce? Kako na to vprašanje odgovarja Sveto pismo? V Prvi Mojzesovi knjigi preberemo, da je Bog, potem ko je videl razširjeno hudobijo ljudi, občutil ogorčenje in bolečino: Gospodu je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu. (1 MZ 6,6) Kaj to pomeni? Da ima tudi Bog srce? Da, čeprav je Bog čisti duh, ima srce, ki razkriva nedoumljivo skrivnost njegovega bitja in njegovega delovanja; srce, ki trpi zaradi človeške zlobe in posledičnega propada njegovega ustvarjalnega načrta. Isto razmišljanje najdemo v knjigi preroka Ozeja. Tam se Bog spominja, kako velika je bila njegova ljubezen do ljudi, pa tudi, kako veliki sta bili njihova nehvaležnost in nezvestoba. Kako se odzove Bog? S kaznijo, z maščevanjem? Ne, Bog ima presenetljiv odziv: Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva. Ne bom storil po svoji srditi jezi, ne bom zvrnil Efrájima v pogubo, kajti Bog sem in ne človek, Sveti sem v tvoji sredi in ne prihajam v mesto. (Oz 11,8-9) Oba odlomka – 1 MZ 6 in Oz 11 – nam torej povesta, da ima tudi Bog srce; da je srce najgloblja skrivnost njegovega bitja in delovanja; da je ta skrivnost neskončna skrivnost ljubezni in usmiljenja. Povesta pa nam tudi, kako resen je človekov greh, če je sam Bog v svojem srcu kakor žalosten in v svoji globini začne trepetati od sočutja.

7.        Tragična resničnost greha je pogosto omenjena v Svetem pismu. Obstaja greh malikovanja, ki so ga obsodili predvsem preroki (prim. Ezk 36,16-19.22-23; Oz 2,1-15). Obstaja greh brezbožnosti, ki zanika obstoj Boga: Krivičnik ga v svoji ošabnosti ne išče, »Ni Boga!«, v tem so vse njegove hudobne misli (Ps 10,4), zaradi česar človek ni sposoben videti Božjega delovanja v zgodovini in izvajati neke oblike odgovornosti. Obstaja greh proti bratu, obstaja greh družbene krivice … So grehi, ki jih Sveto pismo obravnava kot strupene plodove kamnitega srca. Okamenelost srca nas spominja predvsem na dogajanje v raju, na izvirni greh Adama in Eve. Onadva, ki sta bila ustvarjena po Božji podobi in sličnosti, poklicana, da živita z Bogom, namenjena da varujeta in gojita svet in sta bila njegova predstavnika, sta z neumnim dejanjem ponosa hotela postati kot on. Ker nista bila poslušna, sta mu kljubovala in jedla prepovedani sad. Takrat je Bog postavil zelo visok račun: odgnal ju je iz vrta. Od tistega trenutka dalje se začne boleč in naporen tok zgodovine, ki jo tudi mi dobro poznamo in je dobro dokumentirana že od prvih strani Svetega pisma: prepiri med moškim in žensko, delovni napor, boleči porodi, bratomorni poboji (Abela umori Kajn), kaos in zmeda (Babilonski stolp), neskončne vojne in smrt. Soočen z nesrečnim scenarijem človeštva in s srcem, okamenelim zaradi greha, se je Bog, čeprav užaloščen, vendarle odločil začeti nov tok zgodovine, prenovljeno zgodovino odrešenja človeštva. To odrešenjsko Božjo voljo je vedno spremljala molitev izraelskega vernika: Glej, v krivdi sem bil rojen, v grehu me je spočela moja mati. Glej, veseliš se zvestobe v notranjosti, v skrivnostih mi daješ spoznanje modrosti. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti … Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja, če bi ti namenil žgalno daritev, bi je ne maral. Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš. (Ps 51,7-8.12.18.19).

8.        Na človekov greh, sad njegovega kamnitega srca, je Bog odgovoril predvsem z obljubo, da mu bo dal novo srce: Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. …vi boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog(Ezk 36,25-26.28). Pa ne samo to: To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod: Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo… Kajti njihovo krivdo bom odpustil in njihovega greha se ne bom več spominjal. (Jer 31,33-34). Božja obljuba, da bo dal novo srce, se nato spremeni v nujen klic k spreobrnjenju: Obrežite torej … svoje trdovratno srce … (5 Mz 10,16); Vrzite od sebe vse upornosti, s katerimi ste se upirali, in si naredite novo srce in novega duha! Zakaj hočete umreti, Izraelova hiša?  Saj nimam veselja nad smrtjo tistega, ki mora umreti, govori Gospod Bog. Spreobrnite se torej in boste živeli! (Ezk 18,31-32). Težko delo za človeka, ne pa za Boga: Gospod, tvoj Bog, bo obrezal tvoje srce in srce tvojega zaroda, da boš z vsem srcem in vso dušo ljubil Gospoda, svojega Boga, da boš živel.(5 Mz 30,6).

Jezus, Sveti Duh in srce

9.        Izhodišče je vprašanje: kakšno srce je imel Jezus? Odgovor je enostaven: Bil je tisti, ki je bolj kot kdo drug ljubil Boga, svojega nebeškega Očeta. Ko ga je farizej vprašal: Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?, je odgovoril: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. (Mt 22,37) Pri dvanajstih letih je svoje starše spomnil, da je v njegovem življenju najpomembnejši Bog (prim. Lk 2,49). Pri zadnji večerji je rekel svojim učencem: Vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta. (Jan 14,31) Za tem pa: Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. (Jan 15,13) Jezus je bil ta večja ljubezen in jo je živel. Nihče ni toliko ljubil svojega Boga, kakor je to storil On. On, križan in s prebodenim srcem, a obujen z Božjo močjo, je resnično človek z novim srcem. Tisto njegovo srce je bila nit, ki je povezovala in držala skupaj njegov zemeljski obstoj, ki je vodila njegove odločitve in njegovo notranjo držo. Temeljna razsežnost njegove človečnosti je bila popolna predanost v ljubezni: Žrtve in daritve nisi hotel, … Tedaj sem rekel: Glej, prihajam; … da izpolnim, o Bog, tvojo voljo. (Heb 10,5.7) Štirideseti psalm, iz katerega je povzet ta navedek, se tako nadaljuje: Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu. (Ps 40,9).

10.      Kristus, človek z novim srcem, je s svojo daritvijo iz ljubezni postal duh, ki daje življenje(prim. 1Kor 15,45) – življenje, ki ga je Očetov Duh vlil v njegovo srce, je pravzaprav postalo vir življenja v srcih njegovih učencev (prim. Jan 4,14; 7,37-38). Kristus je bil torej prvorojenec množice bratov in sester, s katerimi je delil novost svojega življenja in ljubezni: življenje Svetega Duha. Vabilo, ki traja še danes in nas osebno zadeva. Ne spodbuja nas samo, naj posnemamo držo njegovega srca: … učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen … (Mt 11,29), pač pa je On sam živa in učinkovita navzočnost Očetove odrešilne ljubezni med nami, ljubezni, ki dela naše srce novo (prim. 2Kor 5,17; Raz 21,5). Predvsem preko daru Svetega Duha (prim. Rim 5,5), naša srca so osvobojena zakona greha (prim. Rim 8,3 in naslednje) in naše življenje postane duhovno, to pomeni, da ga živimo s preprostim, pokončnim, čistim srcem, ki se nenehno obnavlja s Kristusovo ljubeznijo. Sveto življenje torej, živeto s srcem, ki moli, uboga in ljubi: V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej. (Heb 10,10).

11.      Da bi sprejeli to, kar Duh seje v naša srca, moramo gojiti zaupen in stalen dialog s Kristusovim srcem. Sveti Duh namreč hkrati navdihuje Kristusovo in naše srce; odpira ga Bogu, ker ga ljubimo kot našega Očeta; odpira ga tudi drugim, ker se jih naučimo sprejemati in ljubiti kot brate in sestre. Občudovanja vreden primer tega srca do srca najdemo v zgodbi evangelista Luka o dveh učencih iz Emavsa. Onadva, žalostna in malodušna na poti iz Jeruzalema v Emavs, začneta spoznavati svojega vstalega Gospoda, ko jima srce gori v prsih, medtem ko se Jezus pogovarja in razlaga Pismo. (prim. Lk 24,32) V isti smeri je razvijal svoje razmišljanje o veri sv. Pavel: Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, oziroma, izpovedi vere z usti je treba dodati še vero srca, da smo deležni pravičnosti: S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti. (Rim 10,8-10) V naših srcih Duh križanega in vstalega Kristusa namreč navdihuje naša dejanja vere, upanja in ljubezni: Božja ljubezen je bila izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,5). Zato lahko iz globin našega srca verujemo ali spoznamo Jezusa kot Božjega Sina in ga kličemo Bog: Aba! Oče! (Gal 4,6).

12.      Vse nas oživlja isti Duh, vsi smo torej udje Kristusovega telesa, med seboj združeni, z enim samim srcem in eno samo dušo, kot beremo v Apostolskih delih (4,32). Združeni v Cerkvi, ki kot mati in učiteljica hrani naša srca, da smo pripravljeni pričevati za Gospodov evangelij; združeni tudi v družbi z ljubeznijo, ki jo je oznanil Kristus, to je s civilizacijo ljubezni, ki nas zavezuje k delu za mir in pravičnost z namenom celovitega in solidarnostnega razvoja človeštva. Za vse to imamo samo eno možnost: ljubiti kot Kristus, ki je vzljubil svoje, ki so bili na svetu in jim izkazal ljubezen do konca(Jan 13,1). Vse bo mogoče, če se naša srca odprejo molitvi, kot beremo v Pavlovem Pismu Efežanom: Naj vam (Oče) dá po bogastvu svojega veličastva, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku. Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, in … boste stopili v Božjo polnost. (Ef 3,14-19).

Novo srce: nekaj predlogov

13.      To je prvi predlog, ki vam ga ponujam: ceniti, gojiti in oblikovati svoje srce, da se ne bi osramotili kot pismouki, o katerih govori evangelist Marko v poglavju o ozdravljenju hromega človeka: Sedelo pa je tam nekaj pismoukov, ki so v svojih srcih premišljevali: “Kaj ta tako govori? To je bogokletje! ” … Jezus … jim je rekel: “Kaj tako premišljujete v svojih srcih?”… (Mk 2,6 in naslednje). Imeli so topo in nespametno srce. Kaj moramo torej storiti, da bi imeli modra in pametna srca? Predvsem vedno postaviti v središče osebnega ali skupnega duhovnega življenja Božjo besedo, ki je žal še vedno velika neznanka, ne pa svojih besed ali čvekanja. Resnično blaženost dosežemo dejansko v osebnem in skupnem poslušanju ter v odzivu srca na Božjo besedo. Jezus je rekel: Blagor… tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.! (Lk 11, 28). V tem vernem poslušanju Besede, ki se nato spremeni v plodovito življenje, nam Jezus nakaže pravo bratovsko vez s seboj in sinovstvo z Bogom Očetom: Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo. (Lk 8, 21). Drugič: trajno gojiti v svojem duhovnem življenju Jezusovo navzočnost, izhajajoč iz evharistije, kot vira in vrha našega osebnega posvečenja in cerkvenega občestva, ne pa naših lastnih “protagonizmov” (lastnega postavljanja sebe v središče pozornosti). Veliko se dandanes govori – pa ne brez razloga – da smo kristjani obrobni in nepomembni ter da je Cerkev v krizi.Osebno sem prepričan, da, ko se v Cerkvi povečujejo število besed, “protagonizmi” in personalizmi, sorazmerno raste tudi kriza Cerkve. Ko pa namesto tega rasteta pozornost do Besede in občutek o Božji navzočnosti, se bo kriza Cerkve zmanjšala in bo zelo verjetno izginila. Bodimo glede Jezusa kakor Marija: Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. (Lk 2,19)

14.      Drugi moj predlog za novo srce je gojiti pobožnost do presvetega Srca Jezusovega, ki jo je zlasti spodbujala sveta Marjeta Marija Alacoque (1647-1690), nuna iz reda Marijinega obiskovanja, ki je imela vrsto izjemnih razodetij. Napisala je: “Kar zadeva posvetne ljudi, bodo v tej prijazni pobožnosti našli vso pomoč, ki jo potrebuje njihovo stanje, to se pravi, mir v svojih družinah, olajšanje pri svojem delu, blagoslov iz nebes pri vseh svojih podvigih, tolažbo v svojih bedah; prav v tem svetem Srcu bodo našli zatočišče skozi vse svoje življenje“. Temeljne prvine pobožnosti do Kristusovega Srca trajno pripadajo krščanski duhovnosti, saj je Cerkev že od vsega začetka svoj pogled dvignila k Kristusovemu srcu, prebodenemu na križu. Na ruševinah, ki sta jih nakopičila človeško sovraštvo in nasilje, ostaja kontemplacija Križanega izhodišče za gradnjo tako želene civilizacije ljubezni. Poleg tega je dobro, če se spomnimo, da je povezan z bogoslužnim obhajanjem Srca Jezusovega v mesecu juniju tudi Svetovni dan molitve za svetost duhovnikov. Čeprav je svetopisemski izraz: Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje: da se vzdržite nečistovanja! (1Ts 4,3), naslovljen na vse kristjane, se na poseben način nanaša na duhovnike, ki so sprejeli ne samo povabilo, da se posvetijo, ampak tudi, da postanejo služabniki posvečenja za svoje brate. Pobožnost do Presvetega Srca se mora na poseben način dotakniti tudi redovnikov in redovnic, v mnogih primerih pripadnikov in pripadnic kongregacij, ki se v svojem imenu izrecno nanašajo na Srce Jezusovo. V tem primeru je sklicevanje bistveni del tiste karizme, ki že od samega začetka spremlja njihovo skupnostno in osebno poslanstvo v življenju Cerkve in sveta kot pričevanje srca, polnega ljubezni.

15.      Moj tretji predlog za doseganje novega srca je: gojite molitev v svojem srcu. To je molitvena tradicija – opredeljena kot hezihazem – ki prihaja k nam iz krščanske ortodoksije. Ruski mistik Teofan Zapornik je to tradicijo opisal takole: “Moliti pomeni spustiti se z umom v srce in tu še naprej ostati pred obličjem vsevidnega Gospoda v sebi.” Tu prebiva Božji Duh in tu se dogaja veliko srečanje. Tukaj srce govori srcu, ker smo tu pred obličjem Gospoda v sebi. Molitev srca nas torej zavezuje, da Bogu ničesar ne prikrivamo in da se izročimo njegovemu usmiljenju. Na ta način bodo Jezusove besede: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali (Mt 5,8), postale v naši molitvi resnične. Molitev srca se hrani s kratkimi in preprostimi molitvami in mora biti nenehna in vseobsegajoča. Duhovnik don Luigi Maria Epicoco je v svoji katehezi o evangeljski epizodi ženske, ki je dvanajst let krvavela, s temi besedami opisal molitev srca: “Lahko molimo s telesom, s čustvi, z občutki in razmišljanjem in če vse to izraža odnos, potem je to pristna molitev. Toda pravi kraj, kjer živi Bog, je naše srce.” Torej “molitev srca je dovoliti Bogu, da naredi z našim srcem, kar hoče. Ničesar ne smemo storiti, ampak dovoliti Bogu, da moli v nas, Duhu, da nas evangelizira, torej deluje, tolaži, zdravi in spreminja naše misli, besede in občutke ter prevzeti Kristusovo mišljenje in čutenje in storiti, da bo Sin navzoč, kot On dela navzočega Očeta.“

16.      Dajem vam še četrti predlog: imejte odprto svoje srce za dobrodelnost, tudi za socialno in politično, kot nas uči Cerkev s svojim socialnim naukom. S tem v zvezi vam navedem odlomek papeža Benedikta XVI, iz enciklike Caritas in veritate: “Dobrodelnost je glavna cesta socialnega nauka Cerkve. Vsaka odgovornost in zaveza, opisana v tem nauku, izhaja iz dobrodelnosti, ki je po Jezusovem nauku sinteza celotne postave. (prim. Mt 22,36-40) Osebnemu odnosu z Bogom in z bližnjim daje resnično vsebino; to ni le načelo mikro odnosov: prijateljskih, družinskih razmerij in razmerij v manjših skupinah, pač pa tudi makro odnosov: socialnih, ekonomskih in političnih razmerij. Za Cerkev – uči jo evangelij – je ljubezen vse, ker, kot uči sv. Janez (prim. 1Jan 4,8.16) in kot sem se spomnil v moji prvi encikliki, Bog je ljubezen (Deus caritas est), vse izhaja iz božje ljubezni, po njej se vse oblikuje, vse teži k njej. Dobrodelnost je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem, je njegova obljuba in naše upanje.” Tudi tukaj v Trstu moramo odpreti svoja srca za dobrodelnost. Zadnje poročilo škofijske Karitas, ki si ga lahko ogledate na spletni strani škofije, je zelo jasno: Čeprav je Trst eno najbogatejših mest v Italiji, ga še vedno prizadevajo neenakosti, marginalizacije in vse večja revščina.

17.      To svoje sporočilo zaključujem s povabilom, da svoj pogled usmerite k Devici Mariji, prav k njenemu Brezmadežnemu Srcu, ki je tako zelo in vdano ljubljeno in čaščeno tudi v Trstu v svetišču na Vejni. Tam se goji leta 1917 v Fatimi rojeno duhovnost ob prikazovanju Device Marije trem pastirčkom. V enem od prikazovanj je Sveta Devica sporočila, da “Bog hoče v svetu vzpostaviti pobožnost do mojega Brezmadežnega Srca“. Ta pobožnost, ki je zdaj trdna in razširjena, je pot, ki jo je nakazala Božja previdnost, da bi nam pomagala sprejeti Božji odrešilni načrt za nas. Marijino Srce se vedno nanaša na to Božjo voljo, ki se je v njej že popolnoma uresničila in je zdaj predlagana nam, ki jo gledamo kot vzor in zgled našega življenja v veri. In v molitvenem premišljevanju Marijinega brezmadežnega Srca želimo, da bi bila plodna sinodalna pot naše škofije po navedbah papeža Frančiška in italijanskih škofov. Želimo tudi, da bi bila učinkovita Marijina obljuba o miru za ves svet, ki jo je izrazila sredi prve svetovne vojne v Fatimi v dolini Conca da Iria, imenovani Kotlina miru. Mir je nujna dobrina predvsem v tem zgodovinskem trenutku, ko se v srcu Evrope odvija nesrečna in nesmiselna vojna med Rusijo in Ukrajino. S srcem, prenovljenim s Duhom Kristusa, Kneza miru, pa želimo še naprej moliti in prositi za dar miru.

Z vsem srcem vam zagotavljam svoj blagoslov.